Zala
V Todražu je bil zbor, predzbor v Gorenji vasi pred trgovino. V Todražu nas je navzgor po stari stezi poslal hlad in slana. Pod Omejčkom nas je že ujelo sonce, najprej v krošnjah, pri Omejčku, na začetku poti skozi Zalo, smo se že sončili.
Mimo Omejca je bil razgled kot na dlani. Na Kamniške in karavanške gore. A koj za tem, v Budlovem malnu streznitev poznega jesenskega časa. Sončni žarki imajo tedaj prav poseben kot. Ob Budlovih rastlinjakih je bilo že spet topleje. Tudi zaradi klanca.
Nato pa vstop v ozko dolino Zale. Naslednja ura je bila bolj senčna, hladna, a skoraj vsi prvič v tem prostoru. Na levi žuborujoča Zala, na desno reber Žirovskega vrha. Tod so lovili v Tavčarjevih časih gozdnega petelina. A so ženske preštele, da smo bili tokrat petelini v manjšini. O divjem petelinu te nedelje nobenih sledi. Pri nekdanjem Trohovem malnu smo naredili postanek, počakali bolj počasne, in se slikali pri hišni številki 54, Žirovskivrh.
V eni besedi. Ko je beseda utihnila, smo že hiteli v klanec. Čez Zalo, na desno stran struge in jo po dobrem kolovozu utirali vse pod Bukovca, kjer smo se priklopili na medvedkovo pot. Poslovili smo se od dveh prijateljic, ostali smo prijatelje lovili po kolovozih pod Vrhom Zale, a pri medvedki smo se znova vsi našli. Še nekaj korakov, pa smo bili na Vrhu Zale. Meter pod devetstotimi metri, na 899 metrih. Bolj kot ne v gozdu, sam vrh ne daje občutka vrha, če moraš po stotih metrih že v klanec. Na razgledni ploščadi nad Blaževcem smo se srečali s primorskimi vršaci in seveda, s Snežnikom v daljavi.
Prvi ga je opazil planinski vodnik, Drago, kdo pa drug. Dragotova intimna gora. Skozi redek gozd Golega vrha, ves v močvirskih travah, smo že vohali dobrote iz doma nad Zalo. Zgrajenega pred nedavnim s pridnimi rokami članov Turističnega društva Žirovski vrh. Ocvirkovca, kuhana klobasa, čaj, kava, pivo, šnopc in Vanjini piškoti so nas okrepčali in vlili novih energij. Za sestop. Z dvema manj, ker sta morala v dolino po opravkih.
Od Bukovca k Trohi, mimo Selaka s kratkim postankom. Smer naprej je bila sila preprosta. Navzdol mimo Lovrana k Budlu po nekdanji poti, a danes je travnik. Budl ima pa še maln. Budlov maln nas je pogostil, nalil in spočil. Za zadnji del poti. Nad sotesko Zale v Todraž. Na začetek. Po gozdnih poteh, traktorskih vlakah in vodnikovih prepričanjih
smo brez dodatnih ovinkov prispeli na konec poti, ki je bil pred šestimi urami začetek. Imeli smo se planinsko, zato smo bližnji izlet po polanskih gričih v še bližnji gostilni končali z zdravico. Vsi zadovoljni in nedeljsko utrujeni.
Rafael Krvina
Galerija: Pohod Zala
