Ob 3.30 smo se zbrali pred Zadrugo v Gorenji vasi in se podali proti našemu izhodišču – Logarska dolina, slap Rinke. Tam se nam je pridružila pohodnica iz PD Velenje, Tanja Tajnik in skupaj smo se odpravili mimo slapa proti Okrešlju. Dan nam je kar hitro osvetlil pot, tako da naglavnih lučk nismo potrebovali.
Pri Frischaufovem domu, ki je še vedno v procesu gradnje, smo se malo odpočili in okrepčali. Ogledovali smo si meglice, ki so se zadrževale po vrhovih gora in upali, da se bodo do takrat, ko bomo na vrhu že malo razkadile. Iz Okrešlja nas je pot vodila proti Turskemu žlebu, mimo obeležja nesreče od katere je minilo že 29 let, ko je v nesreči, med helikopterskim obnovitvenim usposabljanjem za gorske reševalce – letalce, umrlo pet gorskih reševalcev. Občudovali smo Mrzlo goro, Klemenčjo jamo v daljavi, Raduho, Ojstrico… in kmalu prispeli do vznožja Turskega žleba, kjer smo se opremili s plezalnimi pasovi, čeladami in samovarovalnimi kompleti. Plezalni del poti smo opravili vzorno, skoncentrirano in previdno, predvsem v zadnjem delu, ko je pot speljana po gruščnatem melišču.
Vrh žleba! Žal so nam meglice zastrli veličasten razgled na sosednje vrhove, veter pa nas je spodbudil, da za počitek poiščemo zavetrje pod vrhom Turske gore, zato smo pot nadaljevali. V varnem zavetrnem kotičku smo zasluženo pomalicali, pospravili plezalne pasove in se malce odpočili, nato pa nadaljevali še par korakov in že je bil pred nami VRH!
Bili smo res veseli vrha, poštemljali knjižice, dokumentirali naš vzpon s fotografijo in nadaljevali pot. Veter se je malce umiril, mi pa smo morali spet skoncentrirano sestopati po dokaj zahtevnih poteh, gori, doli, naokoli skal, žlebičev, skozi luknjo ˇškaf brez dnaˇ ter proti koči na Kamniškem sedlu. Tam smo se morali za začetek zadovoljiti z mizo zunaj, saj je ravno potekala podelitev priznanj ob teku: Kraljevski vzpon na Kamniško sedlo.
Meglice so se sicer malce razkadile po vrhovih a je bilo kljub temu bolj hladno. Kaj kmalu se je sprostilo mesto tudi v koči, kjer smo do konca pomalicali in se pripravili na spust do Okrešlja. Spust je potekal lepo, a je bil tudi tukaj potreben trden in varen korak. Težko smo že čakali povratek na Okrešelj, saj smo se veselili posebnega dogodka, ko je Rafael Krvina v svojo knjižico Slovenske planinske poti, odtisnil zadnji žig.
Še spust do slapa Rinka in vsi zadovoljni ter prijetno utrujeni smo se z avtomobili vrnili nazaj v Poljansko dolino.
Lep dan je bil. Planinke in planinci so odlično opravili z naporno turo, vzdušje je bilo čudovito, vreme nam je odlično služilo, pridobili smo novo znanko, po lepši razgled iz Turske gore, pa se vsekakor še vrnemo.
Planinski vodnik, vodja izleta – Neža Erznožnik
Galerija: Turska gora in kamniško sedlo
