Poročilo s planinskega izleta na Višarje in Kamniti lovec (2071 m)
Iz Gorenje vasi smo ob 6.30 z mini busom krenili proti Trbižu in naprej do pod gondole v Žabnicah. Med potjo smo imeli postanek za oris poti in različnih opcij v povezavi z gondolo na Svete Višarje. Pri gondoli nas počakata še dva člana, ki sta se za izlet odločila prejšnji večer, skupno nas je zdaj 22. Presenetljivo se skoraj vsi odločimo za vzpon po romarski poti od samega dna, torej izhodišča na 858m.
Sam vzpon po romarski poti nam dejansko ni povzročal težav, pot je lepo speljana in v primernem časovnem okvirju smo prispeli na zadnji plato na višini 1715m, kjer nas je čakala zaslužena daljša pavza. Tu (Rafkotovega) medveda (tudi) ni bilo, bil pa je zelo razvajen udomačen kozel, ki si je želel malodane iz naših nahrbtnikov postreči kosilo tudi zase.
Točni kot urica smo se iz vseh senčk zbrali in nadaljevali pot po lepem gozdičku in nato po razglednih pobočjih vse višje in višje. Na primernem mestu, malo pod jeklenicami, ki niso »obvezne«, so pa v veliko pomoč, smo si nadeli čelade, ter pogumno nadaljevali. Sploh, ker nas je vmes poleg žgočega sonca nagajivo grela tudi sveža informacija, da imamo v skupini »prvopristopnico nad 2000m«.
V uri in pol smo tako varno, uspešno in zadovoljno iz platoja do vrha Kamnitega lovca, na 2071m.
Sledi »krst«, malica, vpisi, fotografiranje in razgledi ter vse, kar pritiče uspešno osvojenemu vrhu. Preberemo še legendo o neposlušnem brezbožnem lovcu, ki je bil za kazen, ker je streljal proti Marijinem svetišču na Svetih Višarjah, kaznovan tako, da je okamenel.
Pocrtani od vseh dobrot in lepot se počasi odpravimo po krožni poti navzdol. Najprej sledi zelo počasen spust po skalah (zopet v pomoč jeklenice), kjer sem bila zelo ponosna na vse udeležence, kako so bili previdni zase in za skupino. Seveda smo za vsak slučaj še imeli čelade, ampak kamenčkov nismo prožili…
Počasen spust in debata nam je vzela tudi kar nekaj moči, sonce nas je segrevalo, koraki so se nam nabirali in zopet nam pripada pavza za hidracijo in pospravljanje čelad.
Sledi prečenje pobočja, ki je bilo (ista pot!), na ogledni turi »ravno in primerno za hiter korak«, nam pa se je (vkjučno z menoj) tokrat pot vleka in smo krepko občutili vsak dodatni meter vzpona in spusta vmes… In si je predvsem glava želela še dodatnih pavz. In je bil korak še počasnejši… In naredim napako, ko po spominu ocenim da potrebujemo »do asfalta« še cca 20 minut in na koncu vsi sanjamo tisto »Rogljičevo pot«, do katere moramo priti. Od daleč je vsaka sivina na obzorju že zgledala, kot, da bo siva pot, ampak spet in spet samo večja skala…
Ampak… ko pa pridemo »do asfalta« – ki je – mimogrede betonska pot – pa vendarle ugotovimo, da smo (sem) skuhali ravno toliko vročo juho, da si lahko še privoščimo dobre pol ure pavze za hidracijo v lokalu na Višarjah in spet je korak bolj veselo donel po klancu navzgor. In od lokala do gondole so noge že skoraj same hodile.
Grem po skupinske enosmerne vozovnice in se počasi odpravimo navzdol.
Na platoju pri spodnji postaji gondole še zadnja okrepčila, nesebično deljenje tako želene vode in suhega sadja, ki nas je čakalo na avtobusu. In se veselimo, da nam je bil podarjen tako lep jesenski dan, okrašen s tako lepimi razgledi.
Pohvalim dobro, pozitivno energijo, strpnost v največji možni meri in vztrajnosti vseh udeležencev in se vsem zahvaljujem!
Srečno, do naslednjič (in naprej)!
Božena Pisk, vodja izleta
Galerija: Kamniti lovec – 2071 m
