Poročilo planinskega izleta na Krn
V soboto zjutraj ob 6.00 smo se z učenci zbrali na Blatih. Odpeljali smo se proti Cerknu ter naprej proti Tolminu, vse do planine Kuhinja. Ob koči na planini Kuhinja smo po dveh urah ovinkaste ceste pojedli zajtrk. Polni nove energije smo se podali v hrib proti dobro vidnemu Gomiščkovemu zavetišču.
Pogled na kočo nas je spremljal praktično vse slabe štiri ure vzpona, le vsake toliko so jo zakrile meglice. Imeli smo lep planinski tempo, ki smo ga sproti prilagajali otrokom, vmes smo oskrbovali nastajajoče žulje, preverjali, ali so nahrbtniki nameščeni prav, kako imamo zavezane čevlje…. Srečali smo nekaj planincev, nekaj smo jih videli celo na vzponu po zelo zahtevni poti.
Ob koči tik pod samim vrhom Krna smo pojedli zasluženo malico ter si vzeli malo več časa za počitek. Nato pa je sledil še 10 minutni vzpon do vrha. Na vrhu smo bili nagrajeni s čudovitimi razgledi na okoliške gore, katerih vrhovi pa so se povečini skrivali v oblakih. Videli smo tudi Krnsko jezero. Z učiteljico sva na vrhu krstili učence, ki so bili prvič nad 2000 m nadmorske višine, poštempljali smo knjižice ter se odpravili proti Krnski škrbini.
Med potjo smo opazovali vklesane stopnice na Batognici, ostanke topa, min… Pot nas je vodila po razgibanem terenu, in z upanjem, da srečamo kakšnega gamsa ali svizca, smo se odločili nekaj časa hoditi v tišini, poslušati naravo in njene zvoke. Kljub popolni tišini nismo srečali nobene živali.
Ob Krnskem jezeru smo si vzeli čas za počitek, malo malico, občudovanje jezera in okoliških vrhov.
V kočo smo prispeli okoli 17 ure. Namestili smo se v sobo s skupnimi ležišči, si postlali postelje in odšli na večerjo. Vsi smo jedli topel obrok, vsak po svoji izbiri. Po večerji smo imeli še kratko predavanje. Nato so odšli v sobo, še malo poklepetali, nato pa prijetno utrujeni hitro pospali.
Naslednje jutro smo vstali ob 7.oo, pospravili postelje, se oblekli za hojo ter nahrbtnike odnesli v jedilnico, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti Komni.
Pot se sprva rahlo vzpenja, ob njej smo naleteli na ostanke zgradb iz prve svetovne vojne. Ko smo prišli do Bogatinskega sedla pa smo imeli prvo daljšo pavzo. Sledil je še spust proti Domu na Komni, ki smo ga tudi že od daleč videli. Skoraj vsi planinci, ki smo jih srečali, so nas pohvalili in učiteljici sta bili zelo ponosni na nas. Na Komni je sledil še kratek postanek, nato pa spust v dolino, proti Koči pri Savici. Spuščali smo se po mulatjeri, tako da že rahlo utrujene noge niso preveč bolele. Povsem točno smo prispeli do parkirišča, kjer nas je že čakal kombi. Odpeljali smo se domov.
Bil je čudovit pohod, z nasmeški na obrazih otrok, s ponosnim pogledom učiteljic, domov pa smo prišli zadovoljni in prijetno utrujeni, kot pravi planinci.
Upamo, da se kmalu še kam odpravimo.
Darja Krek in Neža Erznožnik – Planinski vodnici
Galerija: Dvodnevna Tura Na Krn
