Iz hladnega, sneženega in sivega jutra je krenilo točno ob pol sedmih zjutraj na nedeljo 16. svečana štiriindvajset gorenjevaških planincev in planink na zahodno slovensko mejo. Skoraj.
Na greben med reko Sočo in Goriškimi Brdi. Na Korado, 812m nad morjem. Nekaj nas je šlo gor, na avtobus, v Žireh, največ v Gorenji vasi, še eden na Hotavljah in še eden na Trebiji. Zadnja dva na Primorskem na Slapu ob Idrijci. Malenkost pomešana druščina. Nič boljšega, da se malo zamenja debata in jezik in narečje. Primorskega srečamo na Vrhovljah, ali Vrhovlah, nad Plavami že v Goriških Brdih, ko nas na nadaljnje vodenje planinskega izleta prevzameta Sonja in Dario. Za današnjo turo planinska vodička Sonja, iz planinskega društva Goriška Brda, je naše gore list. Koširjeva Sonja iz Kladij in Zorkina sestra, še vedno v nedoločnih intervalih z žirovskarskimi, poljanskimi, kladenjskimi vložki gorenjsko-primorske mešanice, nas popelje po ostarelih predelih Goriških Brd.
Pripeljemo se v Nozno, vas na severovzhodnih Gorških Brdih. Trte bolj malo, več pa nizkoraslih listavcev, a dihali smo že po goriško. Burja na vratih avtobusa, mejdun. Smo si
zapenjali bunde, nadevali kape in se ozirali nazaj v topel avtobus. Ko je Nozno, lahko da je bilo nekoč Nožno, pa verjamem, da je nekega dne strešico odpihnila burja – malo za šalo, malo za res – ko je Nozno ostajalo za nami, se je še tiste malo trte izgubilo in bilo je še več listavcev. Brez listja v globoki zimi. V prvi vasi Slapnik, pa brez ljudi, že dolgo. Le še zid iz kamna, bršljan in ostaline nekdanjega življenja. Počutiš se sklonjenega, čustvenega in razumevajočega. Nekega dne so v teh bregeh živeli ljudje. Kako pa? Peš v Anhovo v cementarno na delo in nazaj. Pet ur so izgubili na poti. Iznajdljivi so morali biti. Ko je civilizacija napolnila dolino, so takšne vasi začele usihati in umirati. V vseh naslednjih vaseh podobna zgodba. Podpoznik, Spodnji in Zgornji Brezovk. A čez graben, na grebenu velika šolska stavba v Koštaboni. Spomenik nekdanji živi deželi goriški. Za konec še prazna Vriskova domačija po kolovozu, dobesedno, še danes se vidijo sledi okovanega kmečkega voza v briškem kamnu, ko so vozili seno iz Korade navzdol. Žlajf je moral biti, ker je tudi nam pohodnikom v prebujajočem soncu navzgor sredi dneva postajalo vroče. Na kamnu in šelestečem listju. Še po cesti, pa malo robinzonovega sprehoda čez dolgovejnata drevesa, okrancljana z robidovjem in briško trmo, pa je smerokaz kazal za dvajset minutni sprehod na vrh Korade. Na Koradi nas je česala še kar močna burja, a ni motila pogleda na Julijce, skoraj vse bele, le Triglav je bil bolj črnosiv. Skupinska slika je bila v barvah.
Čez pet minut pa toplo zavetišče na Koradi. Na voljo jota, njoki in pet pečenk, ena rezervirana za našega gostitelja Daria. Vsi zadovoljni in nahranjeni ter ožejani. Skoraj dve uri nekje nad Goriškimi Brdi in nekje nad Sočo. Malce odmaknjeni kraji, a za planinca tako srčni. Malokrat najdeš pot v take naravne shrambe razgledov in občutij.
Ko je moral avtobus, proti Vrhovljem, rikvercati zaradi dveh zaljubljencev v belem avtu, pa je planinsko spoštovanje drug do drugega prekosila ravninska ošabnost. Vzrok pa, ozka pot. Smo leta 2025. Še lepo slovo od naših gostiteljev, vicev-pripovednega Daria (Mohorič) in vodniško-natančno Sonjo (Erzetič). Hvala. In kmalu smo videli v daljavi snežno kuliso
cerklajnskih vzpetin. Kar malce razočarani, a vseeno, povsod je lepo, a doma je najlepše. Lep je bil izlet v ta odmaknjen, zamaknjen, oddaljen del Goriških Brd od trt, civilizacije in številne množice turistov, ki ob nekem prazniku češenj napolnijo ta del Slovenije. V Slapniku je tudi takrat prazno. Deset kilometrov stran. In to smo si hoteli ogledati.
Hvala Sonja in Dario.
Zapisal: Rafko Krvina
Galerija: Korada 2025
Fotografije: Marjan Madjar, Rafko Krvina
