Vreme je obetalo, snežna odeja je obetala, udeležba je bila dobra, da gremo v lep planinski dan. In smo šli. Dvaindvajseterica od koče pri Savici na Komno. Pozimi. Osebna želja se je izpolnila v društveni pohodni okvir.
Oseminštirideset serpentin in še dodatna ura vzpona na planotasto Komno. Steza, nekoč vojaška mulatijera za oskrbovanje soške fronte je bila večji del v ledu, sicer nasekanega od derez pohodnikov in z manjšimi presledki brez. V zgornjem delu narejena gaz, dovolj široka za moje nove čevlje.
Mimo doma na Komni smo v dveh ločenih skupinah stopili na stezo med obema kočama. Naš cilj je bila bolj planinska – Koča pod Bogatinom. Zasneženost je bila srednja, tistih belih plank, zalitih z visokim snegom še ni bilo. Ruševnati svet je bil prekrit in je kazal nešteto kučem (ruskih kap) našim očem. Lepo.
Videla se je Podrta Gora, videl se je Bogatin in ena izrazita rama nad potjo proti Bogatinskim vratcem. Sonce je sramežljivo med oblaki kazalo svoje žarke in nekaj prelestne modrine je bilo videti.
Koča nas je sprejela, za šankom so nas postregli in v naših nahrbtnikih se je našlo dovolj vsega, da smo bili po eni uri in pol že siti, spočiti in dobre volje. Tri ure smo rabili za gor, za dol smo računali dve uri.
Skoraj se nam je izšlo. S kratkim postankom pri Domu na Komni, z okovanimi čevlji v dereze (le Ivo je imel ta prave dereze, ostali pa one iz Verige). Spust je bil hiter, varen in v odštevanju serpentin, od 48 navzdol.
Proti domu se nismo ustavljali, pobrali prispevek za izlet od udeležencev in naročili vreme za naslednje izlete. Ta je bil – malo drugačen in vsem v zadovoljstvo.
Planinski vodnik, vodja izleta: Rafael Krvina
Galerija: Na Komno – zimski pohod
