Cres
Planinarjenje po Cresu se je začelo v avgustu, končalo v septembru. Vmes je bil še Lošinj. Začeli smo polni volje, končali pa dobre volje. Za vse smo poskrbeli sami. In pa RR Tours. Vožnja ni bila preveč dolga, sicer čez Krk, a je z Valbiske na Cres kratko in hitro. Bila je nedelja.
Hotel Zlatni lav v Martinšćici je nudil vsa možnja razkošja. Od razkošnih apartmajev s širokim balkonom, z razgledom na morje do tistih z manjšimi balkoni, a še vedno z razgledom na morje in do tistih v spodnjih predelih stavbe. Ta del stavbe se je sam po sebi zdel kot Rupnikova linija, z veliko betona in malo oken. Tako so jo poimenovali stanovalci. A so imeli tudi nekaj ugodnosti. Bližina drug do drugega, bližina fig in bližna nočnih obiskovalcev.
Nočni obiskovalci so bili prvi na tapeti jutranje medsebojne debate pri Vanji na kavi. Vanja in Drago sta imela apartma nekje na sredi, med Rupnikovo linijo in ostalimi … Divji prašiči so ponoči prihajali na obilje. No ja, na fige in mljaskali ter cmokali. Enkrat so bili trije, drugič dva, le ena noč je bila mirna. Tako so jih šteli … Bernarda, Andrej, Ludvik … In tako smo že pred sedmo uro šteli divje prašiče, pili jutranjo kavo in še kaj se je dobilo iz Dragotove shrambe. Torej že zgodaj dovolj dobre volje in smeha. Ob sedmi uri telovadba, predvsem ženska. Tisoč gibov med drevesi, v jutranji svežini, med mirnim glasom Andreje in lahkotnostjo ženskih teles. Joške ven, joške not, Tonetov izrek. Ob pol osmih zajtrk. Tako so bila jutra natlačena z vsemi obveznostmi, kot bi bili pri vojakih.
Dopoldanska planinarjenja, od ponedeljka do petka, smo si peš ogledali vse najvišje točke otoka Cresa in Lošinja. Ko smo prišli na kakšen vrh, smo skoraj vsak dan slišali: »Od tu naprej, više ne moreš!« Tako smo v ponedeljek naredili planinski izlet nad Martinšćico. Na Babino, po gozdu in prostranem pobočju do vasi Vidovići in nazaj v hotel. Naredili smo dobrih 10 km in hodili dobre 4h.
V torek je bilo napovedano slabo vreme na Cresu, pa smo šli na južni del otoka Lošinj. Iz Malega Lošinja gor k cervki sv. Ivana in se spustili do mesta Veli Lošinj. Nato peš ob obali v Mali Lošinj, sicer precej večji od Velikega Lošinja. Hodili 3.5h, naredili pa 11.6km. Tretji dan smi šli najvišje na Cresu. Od tu naprej se više ne-e da. Na Sis, 639m. A sem zasledil, da je njegova soseda Gorica za meter višja. Nič ne de. Bili smo na najvišjem vrhu Cresa in na vožnji na severni del otoka opazovali tudi beloglave jastrebe, ki gnezdijo na tem delu otoka. Odpeljali smo se v mesto Cres in preživeli tri ure vsak po svoje, po posameznih skupinah ali kar tako. Nato smo šli peš po rimski cesti nekaj sto metrov višincev višje do avtobusa. Naredili smo okrog 6km in hodili vse skupaj 2,5h. Vzpon na Sis in sestop je trajal uro in pol.
Četrti dan je bil najdaljši, a najlepši. Vzpon iz Nerezin (Lošinj) na najvišji vrh Osorščice, na Televrina/-o, 588m. Sijajni razgledi na sinje morje, na otoka Unije in Susak, razgledi proti Istri, sama lepota, dih jemajoča. Toplo, okrog nas in v nas. Skoraj vroče, še najbolj Marjanu, ki sta ga presenetila dva sršena, a na koncu vse dobro. Planinski dom je bil zaprt, zaprto pa ni bilo v Osorju. Eno pivo je bilo premalo, dva pa skoraj preveč. Pravi planinski izlet, dolg 10km in 4,30h, brez postankov. S postanki vred 6h.
Za peti dan smo si pustili še zahodni del Cresa. Ker smo imeli privilegij, ne privilegij temveč avto, sta že zjutraj pred štetjem prašičev, pred kavo, pred fizkulturo in zajtrkom avtobus Renato in Tone odpeljala v Valun, cirka 20 kilometrov stran. Mi pa po zajtrku peš od hotela na znane Vidoviće, po čudovitem gozdu na Helm, 314m, kjer smo na desno pod nami gledali jezero Vrana, na levo pa v daljavi morje adrijansko. Od tu se više neea da, pa smo že nadaljevali proti zgodovinski vasici Lubenice, s čudovito plažo 200m nižje ob obali.
Tukaj je bilo eno pivo ravno prav, nekateri so naredili skok po vasici, drugi so se sončili, a hkrati iskali senco. Valun je bil pa kar daleč. Najprej malo dol, pa tudi gor in potem kar utrujajoč spust do avtobusa v Valunu. Vsi smo imeli hoje že kar dovolj in v širšem kontekstu diktature proletariata bili soglasni, da se ob pol treh odpeljemo proti Martinšćici. V žepu smo imeli peti izlet, dolg dobrih 13km z nekaj več kot 4,5h hoje. V vseh petih dneh smo naredili dobrih 51km in bili na terenu 19h.
Sobota je bil dan za počitek. Vsak sam s seboj ali v skupini. Kljub izzivu, da nočem čez dan srečati v soboto nikogar od naših, sem vseeno srečal sem in tja kakšnega. Kosilo ob morju je bilo okusno, lep razgled s terase proti mirnemu morju. Zapolnil sem si pa konobara, ki je bil ob koncu sezone naveličan že vsega. In ni niti skrival tega. Sem mu rekel, da je tukaj pod drevesi, na terasi res lepo. »Vama« je odgovoril in šel svojo pot k drugi mizi.
Tako pa smo dočakali še zadnji večer na Cresu, hoteli smo drugače. Na Velem Lošinju je bil glasbeni večer. Oder na vodi v majhnem zalivu Veli(kega) Lošinja. Klapa Intrade, ognjemet, glasbeni festival Veli Lošinj, nekaj takega. Prav lep zaključek izleta oziroma planinarjenja PD Gorenja vas po otokih Cresa in Lošinja.
Povratek domov je bil z nekaj čakanja na trajekt in nekaj počasne vožnje mimo Omišlja na Krku dokaj hiter. Še vedno je bilo dovolj volje na avtobusu, kot da ne bi prihajali z aktivnega dopusta. Ob koncu bi lahko še povzel kar svoje besede izrečene na avtobusu. Fajn je, da se na takšnem skupinskem izletu, nas je bilo kar štiriinštirideset, znamo prilagoditi, znamo biti skromni in znamo pokramljati z vsakim.
Hvala Vanji za jutranjo kavo in popoldansko druženje v Vanja bar, hvala Andreji za jutranjih tavžent gibov, hvala Silvotu za administrativne in dopisniške ure, hvala vsem za planinsko držo, hvala Alenki, ki je v nas polancih videla lep karakter in hvala Renatu Ribiču za vse povezane niti v en čudovit teden na hrvaškem morju. Lepo je bilo, zelo lepo!
Tekst: Rafael Krvina
Foto: Renato Ribič
Galerija: Planinarjenje po Cresu
