Planinski pohod na Križ in Stenar

Ob 3.30 zjutraj smo se zbrali pred KGZ Gorenja vas, kjer smo se (že med potjo) razporedili v dva osebna avtomobila in se odpeljali do naše izhodiščne točke – Aljaževega doma v vratih.

Po plačani parkirnini, zajtrku in zadnjemu pregledu opreme smo se z naglavnimi lučkami podali na pot, ki je vodila do bivaka na Rušju. Kar hitro smo zagrizli v klanec in kljub zgodnji uri občutili potne kaplje. Kmalu se je dan začel prebujati in lučke smo lahko pospravili. Večji del poti smo lahko občudovali razgled na Stenar, Kredarico in del Triglava. Pot nas je iz gozda vodila v ruševje in vedno bolj skalnat svet. Kmalu nas je pozdravilo že kar močno sonce in mi smo se pridno vzpenjali. Opraviti smo morali dvig za 1000 m nad. višine, da smo v malo manj, kot treh urah prispeli do bivaka.

Tam smo si privoščili prvi daljši in zaslužen postanek. Prekoračili smo mejo 2000 m. Pri bivaku se nam je pridružila še Barbara, ki je prej skočila še na Škrlatico. Skupaj smo nadaljevali proti Križu. Ves čas poti smo lahko gledali vrhova, ki smo se jih namenili osvojiti – Stenar in Križ. Zanimiva pot, polna žlebičev, lukenj, snežišč in čudovitih razgledov na Triglav, Gubno, Dolkovo špico, Škrlatico… nas je po ——- pripeljala tik pod Križ.

Tam smo odložili nahrbtnike in se ob pomoči jeklenice povzpeli še zadnjih nekaj metrov na vrh. Tam smo se poštempljali, razgledali po okoliških vrhovih, se zagledali v čudovite Kriške pode z njegovimi jezerci in seveda trenutek ovekovečili s fotografiranjem. Spustili smo se nazaj pod Križ, si zopet nadeli nahrbtnike in poiskali primeren prostor za daljši počitek in malico. Pot iz Križa do Stenarja je namreč od nas zahtevala koncentracijo in previdnost. Prečenje melišč, še malce plezanja in že smo bili na varnejši poti do vrha. Vmes so naš pohod popestrili kozorogi, ki znajo zelo dobro pozirati, ko za to dobijo priložnost. Še par korakov in osvojili smo naš drugi dvatisočak.

Ponovili smo znanje o poznavanju okoliških gora, se dopolnjevali in na koncu uspeli določiti imena večina vrhov v okolici. Več glav več ve.

Za kratek čas smo si spočili že malce utrujene noge, pomalicali, da si povrnemo energijo in uživali v sončku. Ker nas je čakala še kar dolga pot smo se vendarle morali kmalu spet odpraviti dalje. Spust iz Stenarja nas je del poti vodil po isti poti vzpona, nato pa smo se odcepili in se usmerili na Dovška vratca. Tam smo se morali odločiti. Ali pot nadaljujemo po Sovatni ali se povzpnemo še na Bovški Gamsovec in se preko Luknje spustimo nazaj v dolino Vrat.

Kljub utrujenosti smo se odločili, da osvojimo še tretji dvatisočak. Mogoče je bila prav nanj najbolj zanimiva pot. S previdnostjo in trdnim korakom smo premagali zadnji dvig za 215 m, ob pomoči jeklenic in klinov ter poplezavanja po skalah smo prispeli na vrh. Privoščili smo si kratek počitek, razgled na Kočo na Prehodavcih, Kočo na Doliču, Kredarico in najvišje vrhove slovenskih gora. Ker so se, kljub lepi vremenski napovedi, v daljavi začeli zbirati temni oblaki smo se kar hitro odpravili na spust proti Luknji.

Kaj kmalu po začetku spusta so začele padati prve kaplje. Sicer je vmes za trenutek posijalo sonce a se je dež odločil, da nam malce popestri spust, na katerem smo morali biti zato še toliko bolj previdni. Na luknji nam je grmenje preprečilo, da bi si vzeli čas za počitek in kar hitro smo se podali naprej proti Aljaževemu domu v Vratih. Proti koncu poti je dež sicer ponehal a smo bili kljub temu vsi premočeni in si želeli toplih oblačil, ki so nas čakala v avtih.

K sreči smo vsi srečno prispeli na naš cilj – nazaj na parkirišče, kjer se nas je vreme usmililo, da smo se lahko v miru preoblekli in nazdravili na naš današnji naporen podvig, kar zelo prijetno utrujeni a srečni in ponosni na vse planince v skupini. Evalvacijo naše ture smo zaključili ob dobri pici in kozarčku piva v Mojstrani.

Zapisala: Neža Erznožnik