Poročilo izleta na Učko skupaj s planinskim društvom Cerkno
Triurna vožnja iz Cerknega na Poklon, na sedlo pod Učko in nekje nad Opatijo, je združene planince cerkljanskega in poljanskega ravno prav zdolgočasila, da tistih nekaj kapelj dežja ni prav nič skalilo voljo in zagnanost na začetku skupnega planinskega izleta na 1401 meter visoko goro, ki se strmo dviga nad vzhodno obalo Istre. Na Vojaku je bil naš cilj. S poudarkom na o. In s poudarkom na mešani družbi planink in planincev. Vodnik Ivan, tudi predsednik društva PD Cerkno je bil naš vodja. Vzpenjajoč se, pa ne po prestrmem, skozi veter in skozi razglede proti Kvarnerju in skozi bukov spomladansko oživljajoči gozd smo bili v slabih dveh urah na vrhu Učke, z oddajniki in vojaško opremo dotaknjenega Vojaka, a nekaj sto metrov stran, plac namenjen planincu. Razgledi na morje, razgledi v notranjost Istre in razgledi nazaj proti naši domovini. Pogled je segel proti Slavniku, Snežniku … nekateri preko razgledne plošče, drugi pa na pamet.
Povratek je bil najlepši del ture. Vrhnji široki grebenski del je že imel pridih alpskega sveta, prav tako ocvetličen spust na sedlo s široko planinsko stezo. Pohodniki navzgor v kratkih majicah, jaz pa navzdol odet s tremi dolgimi rokavi. Ni mi šlo v račun.
Iz sedla do Poklona pa tako lepa pot. V enakomernem spustu in z mnogo širine je planince povezala z besedo in veselim kramljanjem.
Še deset minut, je kazal planinski smerokaz, pa je bil znova Poklon. Muzej je bil interaktiven, planinska koča pa za nostalgike. Ena ura ob kavi, pivu in debati je hitro minila in že smo se spuščali po ovinkasti cesti proti domu.
Natanko trinajst ur je trajal naš izlet na Učko. Lansko leto po istrski poti sedmih slapov, letos pa na najvišji vrh Istre. Skupaj cerkljanski in poljanski planinci. V tretje gre rado pravijo, tako da nam skupni izlet v letu 2026 ne uide.
Planinski vodnik, vodja izleta: Rafael Krvina
Galerija: Učka 2025
