Septemberski pohod na Uršljo goro
Prvega septembra se nas je tričetrt 20 sedežnega avtobusa gorenjevaških planincev odpravilo na planinski izlet na Uršljo goro. Pogledat na Koroško, kaj delajo. Dveurni in pol dolg prevoz nas je dostavil točno pred vrata Poštarskega doma, na višino 805m pod Plešivec.
Jutranja kava, sendvič, zgovorna oskrbnica. To je bil začetek dneva. Ko smo jo na dveurni in pol izlet, tako je pisalo na smerni tabli, krenili po dobro in vzorno markirani planinski poti proti dobro vidnemu, po televizijskem oddajniku namreč, vrhu Uršlje gori. Vzpenjajoč se po gozdu, zlagoma po cesti, pa spet v klanec, mimo križa sredi gozda in ob klepetu ter ob brisanju potnih čel pohodnikov s polanske, smo stopili na plano pod vrhom Uršlje gore. Malenkost več v odmerjeni čas. Odprti dom je nudil oskrbo, kar ni šlo iz ruzaka. Odprta cerkev nas je za trenutek umirila, kdor je stopil vanjo. Skupinska slika pred domom je zabeležila za zgodovino, ker na vrh nismo vsi uspeli priti.
Sledil je sestop proti naslednji točki slovenski planinski poti, že tretji planinski postojanki tega dne, to pa je luksus, Andrejevemu domu na Slemenu. Silvo je tu dokončno obkljukal vse točke slovenske planinske poti. Čestitamo. Še nekaj iz kuhinje za prazne želodce, pa nekaj izza šanka za suha grla in ura je odbila odhod. Čez savinjsko proti domu.
Silvo je dal še za rundo v domači Jejdi za svoj dosežek in ob zadovoljstvu ob uspešni vrnitvi nazaj označili še en izveden planinski izlet več v letošnjem letu. Kar dobro nam gre. Na naslednje vabljeni tudi tisti, ki vas mika, da bi kdaj šli z društvmo. Ni nam hudo. Še več. Prav lepo se imamo.
Zapisal Rafaele Krvina
