Veliki Babanski Skedenj

Napovedani datum izleta, nedelja 16. junij, ni bil nič kaj vremensko zanesljiv, pa sem izlet odpovedal v jutranjih urah. Se opravičujem, a sem imel res slutnjo, da bo slabo.

Ponovljen razpis nas je malo razredčil, a toliko pa ne, da ne bi šli v nedeljo 23. junija z bolj obetavnim vremenom. V Gorenji vasi se nas je naložilo pet članov društva, v Bovcu pa sta nas počakala še dva nekdanja naša sovaščana. Sedmerica izkušenih pohodnikov je krenilo proti našemu cilju, Velikemu Babanskemu Skednju v enakomernem tempu. Najprej po markirani poti, nato po udobni mulatjeri, izven gozdne meje pa pa po travi, med skalami, a vseeno po lahko sledljivi stezi. Proti koncu se je strmina stopnjevala, po skrotju in med možici smo po treh urah prispeli na vrh.

Sledil je najlepši del ture. Malica na vrhu gore. Nekaj meglic je zastiralo najvišje vrhove, dolina je bila pod nami, pred nami pa še sestop. Odločili smo se za možno varianto po kaninskih podih do markirane poti, ki smo ji zjutraj že sledili 15 minut. Po brezpotju smo občutili vso trdoto in mehkobo podov med škrapljami, redkimi cveticami in zgodnjo pomladjo. Sneg je na nekaterih mestih pravkar odlezel. Ves čas smo bili dobro orientirani. Ko smo prispeli na označeno pot, je bil cilj sestopa še bližji. Na nekdanjem pogorišču doma Petra Skalarja so nas k okrepčilu povabili gorski reševalci, kjer so si ob zgrajenem bivaku vzeli čas za počitek.

Sledil je še setop po travnati in gozdni stezi do izhodišča. Z zadovoljstvom vseh – za nekatere mogoče malo hitrejši tempo, se še učim – smo za zaključek našega druženja z nekdanjima sovaščanoma v Bovcu nazdravili lepemu dnevu in lepi planinski turi. Hvala za pivo! Na poti smo srečali še. Starejšega Italijana, katerega ime sem pozabil, bil je že sedmič na Babanskem Skednju in na svoj rojstni dan.

In mlad par, najbrž Madžara, ki sta iskala ferato na Prestreljeniku. V kratkih hlačah in supergah in precej oddaljena od zastavljenega cilja.

Zapisal: Rafko Krvina